Ta prispevek je bil objavljen v časniku Večer pod naslovom Zbudimo se! Govori o človeških navadah, obsojanju, kritiziranju in o čudežni zdravilni moči ljubezni in odpuščanja:



Čas je za spremembe

Pismo javnosti



Ljudje že po naravi radi kritiziramo. Radi očrnimo tistega, za katerega menimo, da je slab. Želimo ga preganjati in kaznovati. Želimo iz neke stvari narediti čim večjo dramo. To so stranpoti človeštva. Tako se ohranja vse slabo v naši družbi. Tako se ohranja začaran krog kolesja negativnih medčloveških odnosov. Ko sodiš nekomu, se postaviš nad njega. Misliš, da si boljši. A v resnici ni tako. Nisi nič več kot vsi drugi ljudje. Stvari lahko pričneš reševati le pri sebi. Samo spomni se, kdaj te je nazadnje popadla jeza, kdaj si se nazadnje zadrl na nekoga, bil jezen na nekoga in komu kaj zameril?!


Nekaj slabega, negativnega in bolečega se vedno zgodi ali dogaja zato, da nas zbudi in da nam da priložnost, da najdemo moč in poiščemo rešitev problema. In ko problem rešimo na miren in ljubeč način, postanemo močnejši, bolj zavestni in bolj povezani z vsemi ljudmi. Tako se zgodi napredek.


Odprto pismo direktorju Gregorju Pivcu sem napisal v upanju, da bodo ljudje spoznali, da se v človeku, ki navidezno negativno deluje, skriva iskra ljubezni. Kajti tak človek je nam vsem veliki učitelj in je darilo, ki smo ga potrebovali, da se zbudimo iz spanja. Iz omamljenosti našega vsakdanjika, utrujenosti, otopelosti in izgorelosti. Iz naših sanj, v katerih smo sanjali, da se ne razumemo z drugimi, da smo boljši od drugih, da smo ločeni od vsega ostalega življenja, da se bojimo nadrejenih, ki nas lahko ustrahujejo in izsiljujejo. Da se bojimo drug drugega in da lahko nekomu nekaj zamerimo. Da smo nesposobni in manjvredni. Da nas pohlep sili imeti vedno več in več. Da lahko ima nekdo več, drugi pa manj. Da lahko ukazujemo drugim in z njimi manipuliramo in jih izkoriščamo. Sanjali smo, kako smo nezadovoljni in obupani v občutku, da se nič ne more spremeniti. Kako nas je strah, da bi opozorili na nepravilnosti. Strah nas je bilo, da bi izgubili službo, vir dohodka. Sanjali smo, kako raje trpimo, kot da bi kar koli poskušali spremeniti. Po svoje je v teh sanjah zelo udobno. Kriviti nekoga drugega za svojo nesrečo je vedno najlažje. Drugi je kriv in jaz za to nič ne morem! Za tem se vsak lahko skrije. A ko sodiš, v bistvu sodiš samo sebi!


Če se sam ne zbudiš iz sanj, je potreben nekdo drug, da te zbudi. Skozi ljudi lahko deluje negativna sila, ki zbuja njih in druge ljudi. Ta negativna sila želi delovati vsepovsod - skozi tebe, skozi mene. Skozi nekatere lahko deluje bolj, skozi druge manj očitno. Ko se je pričneš zavedati, pa se razkadi kot megla in spet lahko posije sonce. Ko pride luč, tema izgine. Tedaj želja po zavestnem življenju prerase udobje starih vzorcev in ljudje se počasi zbudijo in ugotovijo, da je živeti v ljubezni, miru, spoštovanju in zaupanju nekaj zelo preprostega. Nekaj, kar je vsakomur že od rojstva dano. Nekaj, kar je normalna, osnovna lastnost našega skupnega življenja, nekaj, k čemur se vsi vračamo. Nihče ni slab in nihče ni dober. Nihče ni več in nihče ni manj. Vsi smo samo veliki učitelji drug drugemu. Človeški ego želi vedno iskati krivca, ga obsoditi in kriviti. Žejen je drame. Človeški ego v učitelju vidi le sovražnika. Ta drama nas še bolj utaplja v udobje naših omejitev.


Ampak tukaj ni nobene drame. Vse je samo zbujanje čiste zavesti. Zavedanja resničnega življenja, ki ga poganja ljubezen našega skupnega srca. To je bistvo vsega in o tem bi se bilo vredno pogovarjati v medijih in na družbenih omrežjih. Naj se to zgodi! Naj se mediji preplavijo z zapisi, ki zbujajo! Naj se to že enkrat zgodi! Kajti v tem je napredek, ki lahko družbo pripelje v stanje miru, ljubezni in obilja. Naj se prične o tem govoriti v dobro vseh nas!