VLOGA ŽRTVE

Vloga žrtve je v naši družbi zelo zakoreninjena. To je vzorec, ki nam onemogoča, da bi svobodno ustvarjali. Onemogoča nam, da smo srečni, uspešni in zadovoljni. Da živimo v miru in ljubezni. To je globok program delovanja in obstoja, ki se prenaša od naših prednikov preko nas na naše potomce. Precej nezavedno in pretanjeno deluje, zato ga človek težko prepozna. Človeka, ki ni prebujen v svoji zavesti, žrtev vodi in ga s pomočjo strahu usmerja v njegovem življenju. Ohranja ga v občutku nemoči in pomanjkanja. Sistem žrtve človeka vodi, nadzoruje in z njim manipulira. Človek, ki je ujet v vlogo žrtve, nerad prepozna ta vzorec, kajti čuti nevarnost, da bo moral izstopiti iz cone udobja, ki mu ga ta vloga nudi. Udobje najde v tem, da predaja odgovornost za svoje življenje drugim. Ne zaveda pa se, da s tem predaja drugim svojo notranjo moč, svoje življenje. Da v resnici ne živi. Da je na nek način mrtev. Videti, prepoznati in se pričeti zavedati vloge žrtve, ki jo igramo, je ključnega pomena za naš razvoj, za razvoj naše zavesti in za gradnjo prebujenega svobodnega življenja.

Izstopimo iz vloge žrtve! Le tako bomo lahko skupaj zgradili prebujeno svobodno družbo!

"Ljudje radi igrajo vlogo žrtve. Žrtvujejo se za nekoga, za nekaj. Ob tem trpijo in se pogosto smilijo sami sebi. Delajo prekomerno in se izčrpavajo. Ali pa prenašajo in dopuščajo fizično in psihično nasilje. Ob tem nezavedno pričakujejo, da se bodo smilili drugim. Da jih bodo drugi cenili in opazili. S tem iščejo svojo vrednost.

S svojim trpljenjem hočejo vzbuditi slabo vest pri drugem. Ga kaznovati. S svojim trpljenjem kot žrtev. Ljudje, ki igrajo žrtve, pogosto govorijo o svoji preteklosti in o vsem, kar se jim je hudega zgodilo. Radi poudarjajo, kaj vse so že pretrpeli in kaj vse slabo so že morali doživeti. Tak vzorec delovanja prinaša veliko nesrečo in ustvarja globoke neharmonije v odnosih in v življenju nasploh."

Človek je obdan s težkimi ovoji žrtve. Velik del človeškega življenja se odvije v vlogi žrtve, ki se pretanjeno izraža skozi naše delovanje, medsebojne odnose, skozi misli, počutje in čustva. Žrtev je globoko zažrta v naše fizično telo, v misli in občutke. S svojimi kremplji drži človeka ugrabljenega v nevednosti in ločenosti, v nenehnem trpljenju, nezadovoljstvu in občutku nemoči.

Žrtev v človeku zbuja močna pričakovanja – do sebe in do drugih. In nesprejemanje sebe, drugih. Ko v miru in z globokim razumevanjem in sočutjem sprejemaš dogodke, odnose in ljudi okrog sebe, si kot mogočna reka, ki teče. Takrat ne moreš biti žrtev. Žrtev vedno potrebuje nekoga ali nekaj, kar lahko napade, krivi, ščiti in objokuje. Potrebuje občutek užaljenosti, občutek, da ti je nekdo nekaj naredil, da ni naredil tega, kar bi moral. Potrebuje občutek prizadetosti, smiljenja, občutek, da si ubog, ranjen, poškodovan, oškodovan. Občutek, da te nekdo ali nekaj spravlja v nevarnost, da te ogroža in da ti želi nekaj slabega storiti. Občutek, da ti je bilo nekaj odvzeto, da si bil teptan. Potrebuje občutek maščevanja, občutek, da označi nekoga/nekaj za slabega, manjvrednega, nevrednega. Žrtev potrebuje zamere. Žrtev se hrani iz zbujanja krivde in slabe vesti pri drugem. Močno potrebuje občutek, da je nekdo kriv. Tudi žrtev sama se počuti krivo. Občutek slabe vesti ji je zelo domač. Pogosto ima občutek, da ne dela prav in zato čuti močno potrebo po opravičevanju svojih dejanj in iskanju izgovorov. Žrtev sodi, tarna in obtožuje. Brez pritoževanja žrtev ne more obstajati. Pritožuje se nad vsem, kar obstaja. Žrtev hiti iz opravka v opravek in pri tem pozabi živeti. Življenje žrtve je ujeto v zgodbe. Um žrtve ustvari popolne scenarije trpljenja in krivic, ki so se zgodile. Zgodba žrtve je vedno pesimistična in v njej ni prostora za sproščenost, za sočutje, sprejemanje, spoštovanje in ljubezen. Žrtev hitro zameri. Ljudi, ki ne delujejo v skladu z njenimi pričakovanji, označi za slabe in nevredne.

Večino življenjske energije žrtev porabi za reševanje problemov, ki se pojavljajo v njeni življenjski zgodbi. Kot majhen čolniček na razburkanem morju se premetava iz problema na problem in pri tem pozablja živeti. Utrujena je, otopela, brez ustvarjalne energije. Z mnogimi ljudmi je skregana. Ves čas se pritožuje in obsoja tiste, ki želijo kreirati obilje. V obilje sploh ne verjame. Ne verjame v notranjo moč, v sebe, v svoje bistvo. Živi odrezana od tega bistva, od izvira življenjske, ustvarjalne in zdravilne energije.

Žrtev je zelo slabo povezana z naravo, z Zemljo. Telo žrtve je šibko in spolno zaprto. Nemalokrat je žrtev ujeta v začaran krog spolnih zlorab.

Žrtev nosi v sebi, v svoji notranjosti, globoke rane. Ko nekdo pritisne na to rano, postane žrtev napadalna in potem napada, kot napada ranjena žival.

Žrtev je vedno tista, ki je za nekaj prikrajšana. In vedno tista, ki odgovornost za vse tisto negativno in za vse tisto, kar ji ni všeč, prisoja drugim. Vse ovije v lepe besede in občutke, ki prepričajo drugega, da ni imela izbire, da je ravnala, kot je ravnala. Vendar je to prikrita laž, saj laže tudi sama sebi. Žrtev je tista, ki na sebi nosi lažno obliko hvaležnosti in hkrati pričakuje in zahteva, da se z njo nekdo ukvarja in ji prisluhne in ji daje potuho. Če se to ne zgodi, je žrtev še večja in postane napadalna, jezna, prične delovati destruktivno. Žrtev je v svojem bistvu zelo osamljena in nepovezana s svetom, ki jo obdaja, kajti vse, o čemer razmišlja in kar misli, je ona sama. Ona sama je tista, ki predaja moč drugim in v obupu išče moč zunaj sebe, kajti v svoji notranjosti, v svojem življenju, je še ni zaznala. Ni še vzpostavila stika s svojim pravim, pristnim obstojem. Kajti v svojem življenju se predaja le močnim občutkom pomanjkanja, neizpolnjenega ega in občutku, da nekoga močno potrebuje, da ji bo pomagal, da jo bo rešil.

Žrtev nikoli ne obstaja sama. Vedno je obdana s tistimi, ki rešujejo situacijo. Vedno je obdana s tistimi, ki nadzirajo drugega skozi sistem žrtve. S tistimi, ki izkoriščajo žrtve. Ti so tudi sami žrtve, vendar v drugih okoliščinah. Ti vzorci so med seboj močno prepleteni in sestavljajo popoln načrt, ki omogoča žrtvi, da obstaja, ki omogoča tistemu, ki ima moč, da obstaja in je odvisen od žrtve, saj skozi žrtev dobiva to moč, ki jo žrtev predaja njemu. Oba sta v soodvisnosti drug od drugega. To se od daleč zelo jasno vidi.

Šele takrat, ko bodo ljudje ozavestili svojo nemoč in svojo moč v popolnosti osvojili, jo prebudili v sebi in pričeli svetiti, se bo v njih razvila želja po sodelovanju namesto želje po obtoževanju.

Žrtev je tista, ki obtožuje, žrtev je tista, ki zahteva. Žrtev je tista, ki ne razume okoliščin, in žrtev je tista, ki predaja moč drugemu.

Žrtev nikoli ne prevzame odgovornosti za svoja dejanja, za svoje delovanje. Žrtev je vedno tista, ki potrebuje druge, da jo podprejo. Zato je vedno, v vsakem trenutku, obremenjena sama s seboj. Z vlogo v svojem življenju, ki jo igra. In ni prisotna tukaj in zdaj v tem trenutku. Njena pozornost je obrnjena le na film, ki je v popolnem sozvočju z drugimi akterji, ki nastopajo v tem filmu, s tistimi, ki jih lik žrtve potrebuje.

Z vzpostavitvijo stika z notranjim svetom, z notranjim bitjem, z vzpostavitvijo svetlobe, ljubezni v svojem polju se prične vzorec žrtve topiti in tisti, ki je bil nekdaj žrtev, prične dejansko videti zunaj svojih okvirjev in se povezovati s svetom, z ljudmi in prične ustvarjati kreativne možnosti. Šele takrat, ko najdeš mir v sebi, izstopiš iz vloge žrtve. Praviloma šele takrat se lahko povežeš z drugimi ljudmi, z njihovimi mnenji, njihovo energijo, z njihovim delovanjem. Kajti ne sodiš več ne njim in ne sebi. In šele takrat se lahko ustvari popolnoma nov odnos. Nov v popolnosti, enakosti, sprejemanju, sočutju in spoštovanju. Takrat začneš popolnoma drugače stopati po svoji življenjski poti. Izstopiš iz sistema delovanja jing jang. Popolnoma odpreš svojo moč in dovoliš delovati v svoji moči in kreativnosti. Pridobiš si moč, da lahko ustvarjaš. Razvije se ti moč pozitivne kreacije. Kajti vsi kreiramo v vsakem trenutku. Žrtev pa je tista, ki stoji na mestu in vse, kar kreira, je tisto, kar lahko ohranja lik žrtve.

Naša država je tipična država žrtve, v njej se ljudje skrivajo za svojimi liki in delujejo maska z masko skriti, potopljeni v neživost, v mrtvost. Ko so ljudje mrtvi, nikakor ne ustvarjajo, nikakor ne živijo. In ne prevzemajo odgovornosti za svoje življenje. To odgovornost dajejo drugemu, ki mu vedno sodijo, ga kritizirajo, obrekujejo. In energijo kreacije vlagajo v vsa svoja prepričanja.

Luč se vedno bolj zbuja v tem prostoru. Vedno bolj sveti in s pomočjo svetlobe so se pričela odpirati vrata. Ljudje so se pričeli odpirati in so pričeli živeti. V Slovenijo se naseljuje duh živosti, ki bo dolgoročno lahko prinesel spremembo dviga žrtvene zastave, dviga žrtvene zavesti v dvig osvobojene, svobodne, budne, prisotne osebnosti.