TEKMOVALNOST

Iz knjige Šola Luči Pot do Resnice

Pri tekmovanju želiš nekoga premagati. Želiš biti boljši od sočloveka. S tem nekoga označiš, da je slabši. In to si želiš. Želiš si, da bi nekdo bil slab. Želiš mu slabo! Kako velik egoizem! In kako se tvoj ego s tem hrani!
Za tvoj ego je tekmovalnost nekaj dobrega. Lahko postaneš slaven in vsi te občudujejo. Neverjeten se zdiš samemu sebi. Vendar ne zmaguješ vedno. Ko tekmo zgubiš, si potrt, žalosten, slabe volje in depresiven. Depresiven je tvoj ego, ki se želi spet nahraniti z novo zmago. In vse bi naredil, da bi zmagal. Ego si ne more predstavljati življenja brez tekmovanja. Tekmovalnost je globoko zažrta v delovanju človeštva. Je odsev ločenosti in nepovezanosti s samim seboj in z drugimi. Je želja po nadvladi. Je velika sebičnost in škodoželjnost. Je častihlepje.
Tekmovalnost se hrani iz želje po tem, da bi bili slavni, boljši, bolj pomembni ali da bi imeli veliko denarja. Vse to je odvisnost: želja po nečem, hlepeti po nečem. Lahko je materialno, lahko je tudi nematerialno. Želja po biti priznan, biti uveljavljen, biti glavni.
To so vse negativne lastnosti človeštva, ki v tem svetu veljajo kot izzivi za uspeh, kot nekaj normalnega. Vendar biti uspešen, biti poznan, biti najboljši, zmagati, biti prepoznan nimajo nič skupnega s tem, da živiš iz srca! To so le stranpoti ljudi.
Pravijo, da če ne bi bilo tega, ne bi bilo napredka. Sploh ni res! Bilo bi še več napredka. Kajti ljudje ne bi tekmovali med seboj. Vse bi delali za dobro sebe in drugih. Če bi bili motivirani in bi vsi sodelovali, verjemi, da bi bilo več napredka! Pa manj požrešnosti in manj potreb po napredku, ki ljudi žene na napačne poti.